Cerkev sv. Andreja v Gorjanskem

Povzetek: Cerkev sv. Andreja, zavetnika prvega apostola, stoji v spodnjem delu vasi Gorjansko in ima dolgo zgodovino z bogato umetnostno opremo. Gre za enoladijsko zgradbo s preprosto, a mogočno glavno fasado, členjeno s pilastri in zaključno trikotno čelno steno. Nad vhodom je relief Dobrega pastirja, ob straneh pa freski sv. Mohorja in Fortunata ter sv. Janeza Pavla II. (Maša Mašukov, 2013).

Zgodovinska plastnost

Cerkev združuje gotske, baročne in sodobne elemente:

Rimski nagrobnik z Gorgonino podobo je vzidan v južno steno prezbiterija.
Gotski prezbiterij (s konca 15. stol.) je danes zakristija, z ohranjenim rebrastim obokom.
Leta 1896 so cerkev povečali, staro ladjo predelali v prezbiterij, starega pa v zakristijo.

Umetnostna oprema

Glavni oltar (baročni, tabernakeljskega tipa): pisani marmorji, kipci angelov, slika sv. Andreja, relief Marijinega vnebovzetja in kip Vstalega Kristusa. Zaradi majhnosti ga dopolnjuje velika slika sv. Andreja (Tone Kralj), ki slika svetnikovo mučeništvo.
Tone Kralj (1955–1963): avtor stropa, križevega pota, lestencev in mavčnega Križanega pod korom.
Stranska oltarja: levi s kipom Sočutne Matere Božje (1898), desni z Marijo z Detetom. Izdelana sta iz del nekdanjega oltarja cerkve sv. Marjete, porušene med 1896–1898.
V cerkvi se nahaja tudi kip sv. Marjete z zmajem – domnevno izviren kip nekdanje cerkve.
Prižnica iz 19. stol., menza in ambon iz 1986 (arh. Kvaternik).
Najnovejši dodatek: slika Svete družine v niši nekdanjih vrat (Maša Mašukov).

Zvonik in simbolika

Južno ob cerkvi stoji baročni zvonik oglejskega tipa s tremi zvonovi. Eden izmed njih, posvečen sv. Andreju, nosi verz: »ANDREJ, Junak krščanski, utrjuj v veri novi rod Gorjanski.«

+++

V Gorjanskem stoji cerkev prvega apostola sv. Andreja, ki je umrl mučeniške smrti na križu v obliki črke x. Cerkev skriva številne dragocenosti iz različnih zgodovinskih obdobij in umetniških usmeritev – med drugim jo krasijo dela znanega slikarja Toneta Kralja.

Župnijska cerkev sv. Andreja v Gorjanskem stoji v spodnjem delu vasi in ima glavno fasado obrnjeno proti trgu. Je enoladijska zgradba, glavna fasada je členjena s pilastri in se zaključuje s trikotnim čelnim zaključkom. V svoji preprostosti deluje mogočno. Nad vhodnim portalom, je kvalitetno izdelan relief, ki prikazuje Kristusa, dobrega pastirja, nesočega na ramenih izgubljeno jagnje. Na glavni fasadi sta v slepih oknih še sliki sv. Mohorja in Fortunata in sv. Janeza Pavla II. Obe je leta 2013 naslikala slikarka Maša Mašukov.

Rimski nagrobnik

Pozornosti vreden je rimski nagrobni spomenik, vzidan v južni steni prezbiterija. V trikotnem čelu je upodobljen mrk obraz z dolgimi lasmi, krilci in verjetno dvema kačjima glavama. Bržkone gre za Gorgono, grško bajeslovno bitje – pogled v njene oči je povzročil okamenitev. Upodabljali so jo kot zaščito pred zlom in nasprotniki. Zgoraj sta upodobljena delfina, simbola srečnega potovanja iz tostranskega življenja v onostranstvo. Napis spodaj sporoča imena treh pokojnih in njihovo starost, nato pa še imeni naročnikov.

Južno ob cerkvi stoji baročni prostostoječi zvonik oglejskega tipa. V njem so trije zvonovi. Večja dva, ki nadomeščata cerkvi odtujena zvonova pod italijansko okupacijo, sta zvon sv. Andreja in zvon sv. Marije, posvečena leta 1976. Zadnji vhod v cerkveno ogrado ima v tleh še železno rešetko, ki je preprečevala drobnici dostop na posvečeno zemljo.

Oprema Toneta Kralja

Notranjost cerkve je svetla. Stene so členjene z rahlo izstopajočimi pilastri, ki podpirajo bogato profiliran venec. Nad glavnim vhodom je z dvema stebroma podprt pevski kor, ob levi in desni steni ladje pa stranska oltarja. Tako kot zunanjost sta tudi notranjost cerkve in njena oprema iz različnih obdobij. Iz obdobja baroka sta glavni in pretežno desni stranski oltar. Iz devetnajstega stoletja je prižnica, levi stranski oltar in konzola s kipom srca Jezusovega. Po popravilu strehe je bila cerkev 15. maja 1955 ponovno posvečena, kuracija Gorjansko pa je bila povišana v župnijo.

Ob obnovi cerkve med letoma 1955 in 1963 pod vodstvom Franca Krapeža je zadnji večji doprinos opremi prispeval slikar Tone Kralj. Po njegovi zamisli so nastali zanimiv valoviti strop ladje (starejši je propadel zaradi puščanja strehe) in leseni lestenci v ladji. Cerkev je oplemenitil s slikami križevega pota. Na steni za glavnim oltarjem je še velika slika mučeništva sv. Andreja, upodobljenega, ko umira na križu. Iz zgornjega desnega kota se mu približuje Kristus z zlatim lovorjevim vencem v roki, znamenjem zmagoslavja in mučeništva.

Kraljev je tudi mavčni kipec Križanega pod korom. Leta 1986 je bila po načrtih arh. Kvaternika postavljena tudi nova menza z ambonom.

Najnovejši doprinos okrasu notranjščine cerkve je stenska slika Svete družine v niši zazidanih stranskih vrat avtorice Maše Mašukov.

Majhen glavni oltar

Glavni oltar iz obdobja baroka je tabernakeljskega tipa. Je bogato členjen in okrašen s pisanimi marmorji. Čelo menze krasi bogat rastlinski okras. Središče arhitekturne zasnove je tabernakelj z medeninastimi vratci s Križanim. Nad njim se vzdiguje osrednje telo oltarja, ki ima obliko tabernaklja in je v nižjem nivoju okrašeno s stebrički in sliko sv. Andreja. Nad njo so kamnit relief Marijinega vnebovzetja in kipci štirih angelov. Celoto krona čebulasti zaključek z zmagoslavnim vstalim Kristusom. Oltarno kompozicijo dopolnjujeta še kipa sv. Jožefa in sv. Janeza Krstnika na levi in desni strani oltarja.

Glavni oltar je glede na velikost prezbiterija precej majhen in je deloval precej izgubljeno, dokler ni zadrege rešil Kralj z ogromno oltarno sliko na steni za njim. Najverjetneje je bil narejen za manjši starejši prezbiterij cerkve, ki sedaj služi kot zakristija. V njej je še ohranjen gotski rebrasti obok. Cerkev so leta 1896 povečali tako, da so ladjo starejše cerkve predelali v prezbiterij nove, prvotni prezbiterij pa preobrazili v zakristijo. Tako imamo kljub novogradnji skoraj v celoti ohranjeno starejšo, gotsko cerkev. Na njenih vogelnih kamnih je opaznih nekaj kamnoseških znakov. Eden od njih pripada klesarju, ki je sodeloval pri gradnji cerkve sv. Danijela v Štanjelu in gotske predhodnice sedanje cerkve sv. Jurija v Komnu.

Oprema iz cerkve sv. Marjete

V cerkvi sv. Andreja se poleg njene predhodnice skrivajo še ostanki cerkve sv. Marjete (Margarete), ki je stala zahodno od ceste med Gorjanskim in Komnom. Tej cerkvi lahko pripišemo kamniti profil talnega zidca (cokla) na zunanjščini prizidka zakristije. Ta se namreč razlikuje od profila cokla starega prezbiterija (zakristije).

V cerkvi sta še stranska kamnita oltarja. Levi stranski oltar je posvečen Žalostni Materi Božji. V niši hrani kip Sočutne. Napis sporoča, da je bil postavljen leta 1898 in da je denar zanj darovala Josipina Folie z drugimi dobrotnicami.

Desni stranski oltar je bil prvotno posvečen sv. Marjeti, sedaj pa se v njem nahaja kip Marije z detetom. Za oba oltarja so bili uporabljeni deli baročnega glavnega oltarja nekdanje cerkve sv. Marjete, ki je bil za novo cerkev. Večina delov je služila za desni oltar, in sicer njegovo menzo in osrednji del, na levem oltarju pa najdemo njegov vrhnji čebulasti zaključek.

Levo od prezbiterija, pod prižnico, najdemo še pripadajoči kip sv. Marjete. V primerjavi s kipi z glavnega oltarja deluje precej bolj žlahtno in živo. Marjeta je v stoječi pozi, okrog njenih nog pa se mota zmaj. Desna roka je dvignjena in drži križ, ki pa verjetno ni originalen. Glede na našteto lahko domnevamo, da je bila cerkvica sv. Marjete podrta med letoma 1896 in 1898, njen okras in gradbeni material pa je bil ponovno uporabljen za povečavo in opremo cerkve sv. Andreja. Oba Marijina oltarna kipa in kipa sv. Srca Jezusovega in sv. Antona Padovanskega so iz 19. stoletja in nimajo posebne vrednosti.

Opis cerkve končajmo s pesmico, napisano na zvonu sv. Andreja: »ANDREJ, Junak krščanski, utrjuj v veri novi rod Gorjanski.«

Andrej Jazbec