Gabrovica pri Komnu - cerkev sv. Petra

Povzetek: Sedanja cerkev sv. Petra je  enoladijska z zvonikom in tristrano zaključenim prezbiterijem, izvira iz leta 1780, vendar njena zgodovina sega do leta 1570. Zvonik, zgrajen leta 1732, je starejši in najverjetneje delo iste delavnice kot zvonik v Svetem.

Zunanjost je preprosta, notranjost pa svetla in bogato členjena, z arhitekturnimi podobnostmi s cerkvijo v Komnu, kar nakazuje na vpliv arhitekta Micheleja Bona. Oboki, pilastri, poslikave in stranski oltarji so značilni za barok. Glavni oltar iz pisanega marmorja prikazuje sv. Petra kot papeža, ob njem pa stojita sv. Pavel in sv. Matija. Oltar je starejši in verjetno prenesen iz prejšnje cerkve.

Notranjost dopolnjuje križev pot Toneta Kralja, modernistične klopi, stenske slike in bogata ikonografija.

+++

Sedanja cerkev je naslednica starejših stavb, prva omemba sedanje sega v leto 1570. Cerkev je enoladijska s tristrano zaključenim prezbiterijem, s prizidano zakristijo in zvonikom ob južni strani. Prezbiterij je pokrit s strmo kamnito skrlasto streho, ladja in zakristija pa z opečnato. Obkroža jo pravokotna ograda, ki ji je na vzhodni strani za cerkvijo priključeno še pokopališče.

Zunanjščina je preprosta: fasade so gladke, brez členitev, zgoraj zaključene s preprostimi napušči. Cerkveno ladjo in prezbiterij osvetljujejo velika pravokotna okna, umeščena visoko v stranskih stenah. Z vhodnim portalom s profiliranim okrasnim vencem in uokvirjeno napisno ploščo na vrhu, velikim polkrožno zaključenim oknom in okroglo odprtino v čelu oblikovno nekoliko izstopa glavna, zahodna fasada cerkve. Napis sporoča, da je cerkev dal zgraditi župnik Mihael Zulič leta 1780.

Oblikovne značilnosti portala in predvsem okras okrog plošče izdajajo isto kamnoseško delavnico kot pri portalih štiri leta starejše komenske cerkve. Poleg portala o sorodnosti s komensko cerkvijo govori tudi arhitektura. Enaka kot v Komnu so okna visoko v fasadi, zakristija pa izgleda kot pomanjšana verzija komenske. Glede na podobnosti s cerkvami sv. Silvestra v Šempasu, Device Marije Vnebovzete v Kojskem in cerkvijo Marijinega vnebovzetja v Kanalu lahko komensko cerkev in z njo gabroviško pripišemo na goriškem dejavnemu arhitektu Micheleju Bonu ali njegovi delavnici. Njegove arhitekture se zgledujejo po arhitekturi zrelega beneškega baroka. So enostavne in monumentalne, tako zunanjščine kot fasade so bile izvorno bele barve s poudarjenimi kamnitimi arhitektonskimi členi.

Na zunanjščini v vzhodni steni prezbiterija je zanimiva pravokotna reliefna plošča. Starosti plošče ni mogoče določiti, morda izvira še iz starejše predhodnice cerkve. Na levi strani je klečeča figura z nenavadnim, zgoraj širšim in ravno zaključenim pokrivalom. Roke steguje proti petelinu zgoraj v sredini plošče. Na desni je upodobljeno sonce. Pomen je nejasen, morda se nanaša na odlomek iz evangelija, v katerem je sv. Peter, preden je petelin zapel, Kristusa trikrat zatajil. Proti temu govori nenavadna upodobitev domnevnega svetnika. Ta ni bradat kot navadno, še bolj pa je nenavadno njegovo pokrivalo.

Zvonik, prislonjen ob južni stranici in poravnan z glavno fasado sedanje cerkve, je starejši od nje. V pritličju se preko polkrožno obokane odprtine odpira lopa. Na sklepnem kamnu oboka je letnica 1732. Preko takih lop se navadno dostopa v cerkev, kot na primer v Svetem. Iz zazidanega oboka na zadnji steni lope je razvidno, da je bila tudi lopa gabroviškega zvonika mišljena kot prehodna. Ne vemo pa, ali je bila neposredno za zvonikom predhodnica današnje cerkve in se je preko lope dostopalo vanjo ali se je nameravalo ob gradnji zvonika za njim pozidati novo cerkev. Zvonik ima tri nadstropja. V vrhnjem se na vse štiri stani odpirajo velike, kamnoseško obdelane dvojne odprtine s stebriči. Glavna fasada zvonika in nadstropje z biforami sta zgrajena iz pravokotnih klesancev, ostale fasade zvonika so ometane. Glede na enak sklepnik lope, enake profilacije vencev, ki delijo nadstropja , oblike polkrožnih lin v glavni fasadi lahko domnevamo, da je zvonik pozidala ista delavnica kot leta 1730 zvonik v Svetem.

Notranjščina cerkve je svetla in glede na zunanjščino precej bolj okrašena. Tudi njena arhitekturna zasnova izraža sorodnosti s komensko cerkvijo. Enaka je notranja členitev: stene ladje in prezbiterija členijo pilastri z bogato okrašenimi kapiteli. Ti podpirajo širok dvojen venec, kaniš. Nad njim je s plitvimi utori členjen obok, njegova oblika posnema tistega v Komnu. Enako so umeščena tudi okna nad vencem ter stranski oltarji v plitvih, polkrožno obokanih nišah v stenah ladje. Poslikava v štukaturnem okvirju na sredini ladijskega oboka prikazuje Marijo Vnebovzeto z angeli. Poslikan je tudi obok prezbiterija. V okvirju v sredini oboka je upodobljena Sveta Trojica. Obkrožajo jo polja z evangelisti ob straneh in z vstalim Kristusom na sredini nad slavolokom ter kelih s hostijo nad oltarjem. Pod njim je na steni upodobljeno križanje. Poslikave so delo dveh avtorjev. Starejši sta upodobitvi Svete Trojice in Marije Vnebovzete iz konca 18. ali začetka 19. stol. Kasneje je neznani avtor, verjetno v drugi polovici 19. stol., dodal še ostale prizore. Pevski kor podpirata kamnita stebra, njegovo ograjo na sredini krasi motiv monštrance v štukaturnem okvirju. Pod korom na levi je v niši vzidan krstni kamen. Nad njim je stenska slika, ki prikazuje Jezusov krst.

Stranska oltarja sta verjetno iz v prve polovice 19. stol. Levi je posvečen sv. Luciji, desni pa Lurški Materi Božji. V njegovi menzi je Božji grob s kipom mrtvega Kristusa. Na stenah ladje je križev pot Toneta Kralja. Iz istega časa so tudi modernistično oblikovane klopi v ladji. Ob straneh slavoločne stene sta še velik misijonski križ in velik kip presvetega srca Jezusovega, oba iz 19. stol.

Glavni oltar sv. Petra v prezbiteriju je tabernakeljskega tipa, kar pomeni, da arhitekturni nastavek nad menzo po obliki spominja na tabernakelj. Oltar je kamnit, narejen je iz pisanih marmorjev. Na menzi sta v reliefu vklesana prekrižana križa, atributa sv. Petra. V sredini nastavka je oljna slika, ki prikazuje sv. Petra, sedečega na prestolu kot papeža. Na glavi nosi tiaro, v levici drži trojni križ, z desnico pa blagoslavlja. Ob straneh stojita kipa sv. Pavla in sv. Matije. Vrata oltarnega obhoda so bila skupaj z lesenima kipoma dveh škofov, sv. Avguština in sv. Blaža, dodana kasneje, verjetno v 19. stol. Oltar je glede na velikost prezbiterija precej majhen in ne zapolnjuje prostora v prezbiteriju. Verjetno je bil narejen za manjšo starejšo cerkev, po izgradnji pa postavljen v novi. Taka situacija ni osamljena – enako se je verjetno zgodilo tudi v cerkvi sv. Andreja v Gorjanskem.

Naše cerkve so dragoceni verski, umetnostni in kulturni spomeniki. Bolje kot jih poznamo, bolje bomo lahko skrbeli zanje.

Andrej Jazbec