Ivanji grad, povišanje svetega križa

Naša cerkev, posvečena Najdenju Svetega Križa, temelji na krščanski legendi, ki pa nima zgodovinske potrditve, a je imela velik vpliv na krščansko pobožnost, križev pot, kult svetih relikvij in gradnjo romarskih cerkva.

Po izročilu je leta 326 cesarica sveta Helena, mati rimskega cesarja Konstantina Velikega, odpotovala v Jeruzalem, da bi tam našla kraje povezane z Jezusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem. Ko je prispela, je po ukazu pričela z izkopavanji na Golgoti, kjer je bil Jezus križan. Tam naj bi našli tri križe – Jezusovega in dveh razbojnikov, ki sta bila križana z njim. Ker ni bilo mogoče vedeti, kateri križ je pravi, je škof Makarij Jeruzalemski predlagal preizkus: bolna ženska (po nekaterih virih mrtva oseba) se je dotaknila vseh treh križev. Ko se je dotaknila enega izmed njih, je bila ozdravljena (ali obujena od mrtvih). Tako so prepoznali pravi Jezusov križ.

Helena je nato dala postaviti cerkev na tem mestu – Baziliko svetega groba – in del križa odnesla v Rim. In tako je svet spet videl križ – ne več kot nekaj žalostnega, ampak kot znamenje ljubezni,upanja in zmage. Prav to ljubezen, upanje in zmago v vstalega Kristusa so naši predniki uresničili z izgradnjo nove cerkve. Vaščani vidimo in čutimo to kot starševsko obvezo hoditi po tej poti in jo predajati bodočim generacijam.

Cerkev Najdenja Svetega Križa na Ivanjem gradu se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1570. Zgrajena naj bi bila v srednjem veku v gotskem slogu. Nahajala se je med Zagrajcem in Ivanji gradom na vzpetini po domače imenovani Brith. Ime hriba več kot očitno izhaja iz imena Britof, ki se je nekdaj uporabljalo za poimenovanje pokopališča. Dejansko se je ob prvotni cerkvi nahajalo tudi pokopališče za vasi Ivanji grad in Zagrajec. Navedena lokacija cerkve je razvidna in objavljena tudi v Fraciscejskem katastru (med letoma 1811-1813) in na zemljevidih maps.arcanum.com. Arcanum je spletni založnik, ki ustvarja obsežne strukturirane zbirke digitaliziranih zgodovinskih vsebin. Najdemo jo na povezanem zemljevidu Innerösterreich (1784–1785) - First Military Survey (v prevodu: Notranja Avstrija (1784–1785) - Prva vojaška raziskava).

Kdaj točno sta bila cerkev in pokopališče preseljena ni zanesljivih podatkov. Na sedanji lokaciji je neminovno cerkev obstajala že med letoma 1811 in 1821 kot je razvidno na Franciscejskem katastru in na arcanumu z povezanim zemljevidom Coastal Zone (1821–1824) - Second military survey of the Habsburg Empire (v prevodu: Obalna cona (1821–1824) - Drugi vojaški pregled Habsburškega cesarstva). Pokopališče pa je bilo dokončano leta 1877 kot je vklesano na kamnitem podstavku centralnega križa.

Po ustnem izročilu so se za gradnjo nove cerkve odločili, ker je le ta bila premajhna in dotrajana. O izbiri nove lokacije pa je zanimiva pripoved, ki se prenaša iz roda v rod. Prvotna cerkev na Brithu je bila dejansko bliže manjši vasi Zagrajcu, kar ni bilo najbolj povšeči vaščanom večjega Ivanjega grada. Želeli so si jo bliže vasi. Po iskanju izhoda iz nastale situacije so našli salomonsko rešitev, ki naj bi bila približno na pol razdalje med najbolj oddaljenima domačijama v Zagrajcu in Ivanjem gradu. No Zagrajec je bolj ali manj strnjeno naselje, Ivanji grad pa precej razpotegnjeno vzdolž glavne ceste, kar je pomaknilo pozicijo cerkve bliže k večjemu Ivanji gradu.

Cerkev na današnji lokaciji je grajena v slogu beneškega poznobaročnega klasicizma z manj običajno postavitvijo prezbiterija proti zahodu. Po ustnem izročilu naj bi se pri novogradnji uporabljal gradbeni material iz stare lokacije in prenešeni naj bi bili tudi določeni gotski elementi. Uporabljeni so bili kamni, stari tramovi ostrešja in pa gotski kamniti portal vhodnih vrat v staro cerkev, ki sedaj služi kot portal za vhodna vrata v zvonik.

Predvidevamo, da je bila cerkev na sedanji lokaciji krita s kamnito kritino, ki je zahtevala večji naklon strehe. V notranjosti pa so bile verjetno položene pohodne kamnite skrle takšne kot so še danes ohranjene v zakristiji.

Na začetku prejšnjega stoletja je obstoječa cerkev doživela obsežna obnovitvena dela. Strešno kritino so zamenjali opečnati korci. Naklon strehe se je zmanjšal. Stranski zidovi pa so bili dozidani v višino, kar je še danes vidno na zahodni strani prvobitne fasade. V notranjosti so se položile cementne ploščice preko kamnitih pohodnih skrl. To priča znižana višina dostopa na prvo kamnito stopnico na kor. Obnovljen je bil prezbiterij z glavnim oltarjem. Leta 1904 je italijanski umetnik Clemente del Neri izvedel stropno poslikavo in sliko na oltarju in verjetno se je obnova tistega leta tudi zaključila kar priča vklesana letnica na kamnitem pragu prezbiterija.

V času fašizma je bil iz zvonika odtujen eden od dveh zvonov, ki ni bil nikoli več vrnjen.

Naša cerkev je bila leta 2023 z Občinskim odlokom razglašena za kulturni spomenik lokalnega značaja na osnovi vrednot, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik. To so vrednote iz Odloka o razglasitvi :

– Cerkev s pokopališčem je umeščena na nekoliko dvignjenem platoju nad cesto, oddaljena od poselitve. Znotraj vinogradniške krajine na robu gozda dominira v prostoru.

– Ohranjenih je več gotskih elementov, ki so vzidani v stavbo oziroma se nahajajo v njeni neposredni bližini, vendar ni jasno ali so bili ti deli preneseni z druge lokacije ali pa je tudi sedanja cerkev v osnovi že gotska. Zagotovo je na tem mestu že stala cerkev leta 1821.

– Oblikovanost notranjščine s pilastrsko členitvijo sten, pilastrskimi nišami za stranske oltarje, profiliranim vencem in s štukaturnimi okvirji okrašenim stropom, kaže vpliv beneškega poznobaročnega klasicizma, kot ga vidimo tudi v Komnu, le da v bolj poenostavljeni, skromnejši obliki.

– Na stropu prezbiterija je ohranjena poslikava Clementa del Nerija iz leta 1904. Pod beleži na stenah se na več mestih kažejo deli dekorativne poslikave, ki je verjetno sočasna z Del Nerijevo.

– V cerkvi stojijo trije baročni oltarji stebrnega tipa in nekaj druge kvalitetnejše opreme

Omeniti velja tudi novejše obnove in skrb za cerkev in sicer:

- v poznih 80 letih prejšnjega stoletja je bila izvedena zamenjava dotrajanih lesenih oken s plastičnimi in zamenjava spodnjih korcev, ki jih je nabavila župnija Komen, dela pa smo prostovoljno opravili domačini sami;

- v poznih 90 letih je občina injektirala zidove zvonika in jih dodatno utrdila z jeklenimi palicami ter obnovila vzhodno in južno fasado cerkve in zvonika. Domačin je prepleskal zakristijo in prezbiterij;

- leta 2000 so se izvedle replike vhodnih vrat v cerkev in zvonik s sredstvi zbranimi ob pogrebu domačina Ivana Tavčarja;

- leta 2004 smo s prostovoljnim delom in prostovoljno zbranimi sredstvi vaščani izvedli električno napeljavo;

- leta 2014 je župnija v peljala avtomatsko zvonjenje in bitje ure;

- leta 2023 so se s prostovoljno zbranimi sredstvi domačinov montirali novi strešni žlebovi z odtoki.

In še zaključna želja.

Varujmo in poskrbimo tudi v bodoče, da bodo žulji in skrb za cerkev in vero naših prednikov, z Božjo pomočjo, vodilo tudi prihodnjim generacijam.

Stojan Tavčar