Cerkev sv. Jurija v Komnu

Cerkev sv. Jurija v Komnu je ena izmed največjih in po opremi ter poslikavah najbogatejših cerkva na Primorskem. Komen je bil namreč od ustanovitve pražupnije pomembno versko središče. Cerkev si zasluži podrobno predstavitev, zato bo objavljena v dveh nadaljevanjih.

Cerkev se sedaj nahaja na vzpetini nad središčem naselja. Obdana je z obzidjem, ki ima na južni strani visoko škarpo, in je dostopna preko dveh monumentalnih stopnišč. Pred 18. do 19. stoletjem, ko se je vas pod nekdanjo cerkvijo sv. Lovrenca v vzhodnem delu sedanjega Komna razširila, pa je bila to bolj osamljena cerkev med polji. Mesto sedanje cerkve je gotovo zelo star sveti kraj, ki sega v predkrščansko tradicijo.

Prezidave prvotne cerkve

Prva cerkev je bila na tem mestu gotovo postavljena zgodaj, že vsaj v drugi polovici 10. stoletja, in sicer kot sedež pražupnije za goriški del Krasa do reke Vipave. Ob cerkvi je bilo tudi eno od prvih krščanskih pokopališč na tem območju. Prvič je bila posredno omenjena leta 1247.

Kako je prvotna cerkev izgledala, ne vemo, saj je bila v zgodovini gotovo večkrat predelana in povečana. Na tem mestu je gotovo stala večja romanska, morda celo večladijska, cerkev. Ohranjeni in ponovno uporabljeni kamnoseško obdelani kamni kažejo na večjo prezidavo cerkve okoli leta 1470. Glede na kamnoseške znake vogalnih kamnov prezbiterija je bila delo iste zelo kvalitetne delavnice kot cerkve v Štanjelu, Kobdilju, Podnanosu in Štivanu. Zaradi teh kamnov vemo tudi, da je imel prezbiterij posnete vogale (kot sedanji), ni pa imel zunanjih opornikov kot cerkvi v Štanjelu in Štivanu, zato lahko domnevamo, da je bil manjši.

Ob sedanjem južnem stopnišču je bil srednjeveški gotski cerkvi leta 1733 prizidan samostojno stoječ zvonik oglejskega tipa. Prvotno je bil brez ure, verjetno mu je bila dodana v 19. stoletju.

V letih 1768–1773 je bila stara cerkev v celoti porušena, na novo jo je sezidala delavnica iz Benetk izvirajočega goriškega stavbarja Micheleja Bona, ki je sezidal številne pomembne stavbe na Goriškem in je v naše kraje je prinesel slog beneškega poznobaročnega klasicizma.

Mogočna gradnja

Nova cerkev je bila zelo ambiciozno zastavljena, zato je bila velik zalogaj, za katerega so potrebovali bogate sponzorje, morda Lanthierije iz Rihemberka, Kobencle iz Štanjela in druge.

Mogočno cerkveno stavbo sestavljajo pravokotna ladja, prezbiterij s posnetimi vogali in zakristija, prizidana ob južni steni. Cerkev je bila prvotno zamišljena simetrično z dvema zakristijama. Na to kažeta prekinitvi v gradnji za vrata, vidni v talnem zidcu, in kamna, ki štrlita iz zahodne fasade.

Glavna južna fasada je poudarjena s trikotnim tempeljskim čelom, štirimi pilastri z enostavnimi kapiteli, tremi kamnoseško obdelanimi portali in tremi okni. Napis v čelu nad glavnim portalom govori o gradnji cerkve leta 1768 v času župnika Janeza Štefana Kemperleta. Pod njo je še plošča z grbom kardinala. Podobno čelo je bilo tudi nad sedaj zazidanim sredinskim oknom, vendar je bilo izvedeno le kot obris v nepobeljenem ometu. Cerkev je bila v tem prostoru ena prvih tega tipa, zato je kasneje, tudi še v 19. stoletju, služila kot model za cerkve po Krasu.

Prostorna notranjost

Notranjost je prostorna, stene predelujejo pilastri, enaki tistim na glavni fasadi. Podpirajo širok in bogato členjen venec, ki obroblja celotno notranjščino. Nad njim se pne ometan zaobljen strop, izdelan na leseni konstrukciji. Notranjost osvetljujejo velika pravokotna okna na dveh ravneh. Nad vhodnim delom je pevski kor, ki ga podpirata dva kamnita stebra. V stranskih stenah ladje so štiri plitve niše s stranskimi oltarji. Tla pokriva lepo izdelan kamnit tlak. V prezbiteriju je glede na ladjo dvignjen za tri stopnice.

Bogata oprema se je dopolnjevala postopno. Velika intarzirana omara v zakristiji, izdelana leta 1742, je verjetno ostanek iz predhodnice sedanje cerkve. V zakristiji je tudi zelo lep lavabo – umivalnik, izdelan iz črnega marmorja.

Starejša od sedanje cerkve je tudi mogočna trodelna orgelska omara, datirana v leto 1755. Glede izvora orgel obstajata dve možnosti: bodisi so iz prejšnje cerkve sv. Jurija bodisi – kar je bolj verjetno – so iz neke druge cerkve, ki je bila konec 18. stoletja razpuščena z reformami cesarja Jožefa II. Na vrhu jih krasijo trije kipi: ob straneh sta prerok David s harfo in sv. Cecilija z orglami, na sredini pa je upodobljena ženska figura s knjigo, verjetno pevka. Naredil naj bi jih je mojster iz Beljaka, verjetno iz  Messendorfa v Šleziji izvirajoči orglarski mojster Elias Pratzer, ki je deloval tudi v Furlaniji. Gre za obliko orgelske omare, ki je bila na Nemškem in Avstrijskem zelo razširjena. Podobne orgle, seveda večje, so tudi pri Gospe sveti na Koroškem.

Glavni oltar

Baročni glavni oltar iz leta 1773 je dal že ob izgradnji cerkve postaviti vikar Mihael Cuglič. Oltar je stebernega tipa, izdelan je iz pisanih marmorjev, po višini je razdeljen v tri nivoje. Spodnji nivo je širši in deluje kot podstavek. Oltarna menza je dvignjena nad tlak za tri stopnice, v reliefu na njenem čelu je upodobljen zavetnik, sv. Jurij. Srednji, svetniški nivo zaznamujejo trije pari stebrov. V sredini, nad tabernakljem, je oltarna slika iz zgodnjega 19. stoletja, na kateri je upodobljen zavetnik cerkve v boju z zmajem, spremlja ju sv. Marjeta.

S strani gledata vernike marmorna kipa zavetnikov dveh ne več obstoječih cerkva v kraju, sv. Lovrenca in sv. Vida. Letnica 1776 na kipu sv. Vida kaže, da oltar ob postavitvi ni bil v celoti opremljen. Zgornji nivo je oblikovan z mehkimi oblikami in predstavlja nebesa. V sredini se z žarki obdan k mašniku spušča golob – Sveti Duh. Ob straneh na oblakih kleče molita velika angela. Dva mala angela molita in opozarjata na vstalega Kristusa na oblaku visoko v vrhu kompozicije. Avtorja oltarja in slike še nista znana.

Zelo lep je tudi zidni tabernakelj v zahodni steni prezbiterija. Njegova prisotnost čudi, saj se jih je začelo opuščali že po tridentinskem koncilu leta 1563.

Stranski oltarji

Štirje stranski oltarji so umeščeni v plitve niše v stranskih stenah ladje in so stebrnega tipa. Prednja dva sta bogatejša, v celoti sta narejena iz marmorja. Na menzi levega Marijin monogram v sredini označuje, da je posvečen Rožnovenski Materi Božji. Nadgradnja ima v sredini nišo, v kateri je voščen Marijin kip, ki ga prekriva slika Fatimske Matere Božje, naslikana okoli leta 1900.

Arhitekturo ob straneh podpirata dva para stebrov. Nad nišo sta v plitvem reliefu upodobljena angela, ki kronata Marijo. Na vrhnjem delu je v sredini upodobljen Sveti Duh, obdan z reliefnimi oblaki in angelskimi glavicami, ob straneh pa na volutah sedita angela. Napisna tabla na vrhu oltarja ter kite iz vrtnic, ki jih držita angela in krasijo oltar, nazorno sporočajo, komu je oltar posvečen.

Oltar Srca Jezusovega

Veliki oltar, prižnica in prednja stranska oltarja so bili glede na oblikovno sorodnost in enake barvne kamne verjetno naročeni konec 18. stoletja pri isti, zaenkrat neznani kamnoseški delavnici. Iz neznanega razloga – morda zaradi nezmožnosti izvedbe izvajalca ali plačila naročnika – se je zalomilo pri postavitvi oltarja Srca Jezusovega, ki stoji spredaj desno. V sredini menze, ki je sicer povsem enaka kot pri nasprotnem oltarju, je monogram IHS. Opazno drugačen, bolj monumentalen, je vrhnji del oltarja, kar kaže na zamenjavo izvajalca in okoli sto let kasnejšo izvedbo.

Slika v sredini, delo goriškega slikarja Clementa del Nerija iz leta 1902, prikazuje svetnike in angele s sv. Mihaelom v ospredju pri čaščenju z žarki obdanega napisa IHS v sredini. Kip Srca Jezusovega, serijsko izdelan na Bavarskem, so darovali Obrihtarjevi iz Komna. Vrhnji del ob straneh podpirata dva zavita stebra. Zgoraj je v sredini naslikan Bog Oče, obdan s štirimi kipi angelov. Dva sta na stranskih volutah na stebrih, dva pa na vrhu podpirata grb plemiške družine Attemsov, kar kaže na sponzorstvo člana te plemiške družine.

Oltarja sv. Ane in sv. Jožefa

Zadnja stranska oltarja imata baročno oblikovani kamniti menzi. Menza levega ima v sredini v reliefu izdelan rastlinski okras ovalne oblike, ki spominja na moški obraz. Krasi ga slika z motivom Sveta Ana uči Marijo brati, delo Giuseppeja Benardina Bisona z začetka 19. stoletja. Na zgornjem zaključnem delu oltarja je naslikan Kristus vladar, obkrožajo ga kipi štirih v štukaturi narejenih angelov.

Menzo desnega oltarja krasi prizor z Jezusom in Samarijanko ob vodnjaku, upodobljen v reliefu z dvema angelskima glavama na vogalih. Oljna slika v sredini prikazuje smrt sv. Jožefa. V zgornjem delu je v sredini upodobljen Bog Oče, sicer pa je oltar povsem enak levemu. Različni menzi, vendar enak  marmor imitirajoč poslikan štukaturni stebrni nastavek tako kot oltar Srca Jezusovega kažejo na zastoj v opremljanju cerkve. Trije stranski oltarji so ostali skoraj sto let nedokončani.

Ob vhodu se pod korom nahaja še baročni, v naravni velikosti v trenutku pred smrtjo upodobljeni Križani.

V 19. stoletju je cerkev dobila klopi. Posebno lep je z rezbarijami okrašen prednji par in klop pod korom ter klop z visokim okrašenim hrbtiščem, ki se sedaj prav tako nahaja pod korom, prvotno pa je stala v prezbiteriju ob vhodu v zakristijo. Ostale klopi so bile pred leti narejene na novo po vzoru prejšnjih s konca 19. ali začetka 20. stoletja.

Bogate poslikave

V letih 1898–1901 je cerkev poslikal goriški slikar Clemente del Neri. S tem je močno zaznamoval ter vsebinsko in dekorativno napolnil notranjščino cerkve. Težko si je predstavljati, kako je cerkev izgledala, ko je bila še bela. Glavni oltar je kljub višini približno sedem metrov je v prezbiteriju izgledal majhen in izgubljen.

Poslikava oboka prezbiterija je zamišljena kot pogled skozi odprtine v stropu, preko katerih dobimo uvid v nebesa, saj upodablja tri Božje osebe. Bog Oče in Sveti Duh, poslan na zemljo, sta naslikana v majhnem polju v sredini na vrhu stropa. Obkrožajo ju odprtine z evangelisti, glasniki, ki so oznanili veselo novico Kristusovega prihoda. Ob straneh so v trikotnih poljih upodobljeni angeli s simboloma Kristusovega darovanja– kelihom in križem.

Nižje, bliže ljudem, v polkrožnem polju nad oltarjem, je naslikan z angeli obdan Kristus, ki z izpostavljenim srcem opozarja na svojo ljubezen in blagoslavlja vernike v cerkvi.

Na stranskih stenah prezbiterija so naslikani še češčenja Svetega rešnjega telesa, Jezus in otroci ter grb habsburške monarhije, ki je bil prebeljen, verjetno v času italijanske okupacije, ponovno pa je bil odkrit v restavratorskem posegu leta 2013.

V sredini stropa cerkvene ladje je naslikan poklon sv. Treh kraljev. Spremljajo ga ločeno upodobljeni angeli pevci in muzikanti, pred slavolokom pa je še kompozicija z orodji, s katerimi so mučili Kristusa.

Križev pot in spovednici

Monumentalen križev pot z masivnimi orehovimi okvirji sta leta 1928 naslikala tržaška slikarja Emma Galli in Gebhard Fugel. Pred sivonebesnim ozadjem je občuteno upodobljeno bistveno dogajanje. Nadomestil je starejši, baročni križev pot, ki je bil prenesen v cerkev v Svetem, vendar ga tam ni več.

Zanimivi sta še spovednici ob straneh, ki ju na vrhu krasita v polkrožnih lunetah upodobljena prizora iz dveh Jezusovih prilik, ki spominjata na Božje usmiljenje in skrb Boga za človeka: Kristus kot dobri pastir, ki iz trnja rešuje izgubljeno ovco, ter Bog Oče kot oče iz prilike o izgubljenem sinu. Zelo lepo ju je naslikal Tone Kralj.

Med najnovejše pridobitve cerkve sodi daritveni oltar, ki ga je izdelal kamnosek Alojz Tragin po načrtu Franca Kvaternika. Konec osemdesetih let so bili nameščeni novi zvonovi. Večja obnovitvena dela so bila še obnova fasad po letu 2005, restavriranje in obnova poslikav v prezbiteriju leta 2013 in nedavno končana obnova zvonika.

Andrej Jazbec