Cerkev sv. Antona Puščavnika v Škrbini

Povzetek: Cerkev je bila prvič omenjena leta 1570 kot podružnica župnije Komen, kaplanija pa je bila ustanovljena leta 1786. Sedanjo obliko je dobila z obsežno prenovo v letih 1862–1863 v neoromanskem slogu, ohranjen pa je tudi del starejših faz, vključno z zvonikom iz 18. stoletja. Zunanjost cerkve zaznamujejo štiri mogočna čela, velika okna, niše in bogato profilirani venci.

Zvonik je oglejskega tipa, pod njim je lopa z letnico 1732. V zidu cerkve so vključeni tudi ostanki iz prejšnjih gradenj, vključno z gotskim kamnitim elementom iz 15. stoletja. Notranjost je svetla in okrašena z bogatimi ometanimi arhitekturnimi elementi in štukaturo. V ladji sta dva baročna stranska oltarja, posvečena Materi Božji in Srcu Jezusovemu, križev pot pa je delo neznanega avtorja v ljudskem slogu.

Glavni oltar, prvotno iz Kozane, je baročno delo delavnice Pacassi. Osrednji del oltarja krasi izjemna slika sv. Antona Puščavnika iz druge polovice 16. stoletja, naslikana v tehniki tempere na lesenem nosilcu. Slika je bila večkrat preslikana in šele restavriranje je razkrilo njeno izvirno vrednost in renesančne vplive. Gre za eno najstarejših ohranjenih slik na Krasu.

Cerkev sv. Antona je pomemben kulturni in umetnostni spomenik, ki združuje srednjeveške, baročne in 19. stoletne elemente ter priča o bogati zgodovini kraja.

+++

Cerkev sv. Antona Puščavnika stoji v ogradi v sredini Škrbine in je, kot navadno cerkve, ki izvirajo iz starejših obdobij, orientirana proti vzhodu. Na vzpetinah nad vasjo sta včasih stali še cerkvi sv. Katarine in sv. Martina, na katere pa danes spominjajo samo še ruševine.

Cerkev je prvič omenjena kot podružnica župnije Komen leta 1570. Svojega duhovnika je imela že leta 1658, leta 1786 pa je bila ustanovljena kaplanija. Sedanja cerkev je rezultat številnih prezidav, zadnja se je zgodila v letih 1862–1863 v neoromanskem slogu.

Sv. Anton Puščavnik goduje 17. januarja. Umrl je leta 356 star 105 let. Doma je bil iz srednjega Egipta. Že mlad je osirotel, razdal svoje premoženje in šel živet v puščavo kot menih oz. puščavnik. Kmalu je dobil številne posnemovalce in občudovalce. Je utemeljitelj meništva in zavetnik živinorejcev, pastirjev, mesarjev, gasilcev, proti kugi …

Zunanjost cerkve

Posebnost zunanjščine so štiri monumentalna, z nišami in križem zaključena čela osrednjega dela cerkve. Fasade krasijo masivni konzolni venci ladje in ožji profilirani strešni venci prezbiterija in zahodnega dela cerkve ter niše in velika polkrožno zaključena okna.

Podolgovat, polkrožno zaključen prezbiterij in ladja s tlorisom v obliki enakokrakega križa sta iz časa prezidave v 19. stol. Od predhodne cerkve se je ohranil njen zahodni del: preddverje s pevskim korom in zvonik. V vogalih v zahodni steni ladje sta v kamna vklesana dva kroga, ki sta žarkasto razdeljena na dvanajst delov. Po ostankih barve je vidno, da sta bila nekoč pobarvana. V notranjosti zvonika je vidno, da sta v njegove stene vključeni dve starejši fazi. Najprej je na vrhu zahodne fasade cerkvene ladje stala zvončnica, ki je bila na vrhu trikotno zaključena in je imela dve polkrožno zaključeni odprtini za zvonova. Bila je preproste oblike brez kamnoseškega okrasa. Staro domače ime za ta tip zvonika je bilo »ter na brano«. V naslednji fazi je bil prizidan sedanji pravokotni zvonik, ki je bil nadstropje nižji kot danes. Nadstropje z zvonovi je imelo manjše enojne odprtine in verjetno nižjo štirikapno piramidasto streho. Sedanji zvonik je oglejskega tipa in ima visok ometan piramidast zaključek ter štiri dvojne odprtine v etaži z zvonovi.

Iz stare cerkve izvira tudi kamen, ki služi kot odrsavnik ob kaloni hiše Škrbina 56. Izdelan je bil za vrh gotskega okna v 15. stol.

Notranjost cerkve

Pročelje cerkve krasi monumentalen kamnit neoromanski portal v zahodni steni zvonika. V luneti (polkrožna ploskev nad vrati) je slika Leopolda Strnada iz leta 1998. Pod lopo zvonika so vrata z enostavnim masivnim pravokotnim portalom, skozi katerega pridemo v preddverje cerkve. V steno na desni sta vzidani dve napisni plošči in veliko leseno misijonsko razpelo. Prva plošča sporoča, da je cerkev 18. junija 1865 posvetil goriški škof Andreas, druga pa spominja na obnovitvena dela v letih 2012 in 2014. Na desni je vzidan kropilni kamen, ki izvira iz prvotne cerkve. Tu so tudi stopnice, ki vodijo na pevski kor. Kor podpirajo štirje okrogli kamniti stebri z okrašenimi neoromanskimi kapiteli. Stranska dva sta polovično vzidana v stene.

Cerkveno ladjo osvetljujejo štiri velika polkrožno zaključena okna v severni in južni steni. Strop osrednjega dela ladje je v obliki plitvega oboka, sredi katerega je rozeta s križem. Ladjo po sredini sten obkroža masiven okrasni venec. Stene krasijo še pravokotni okvirji in rozete, ki so tako kot venec narejeni v ometu. Manjša kvalitetna baročna kamnita oltarja, umeščena v sredini stranskih sten ladje, sta posvečena Materi Božji in Srcu Jezusovemu. Krasijo ju okrasi iz barvnih marmorjev in po trije kamniti kipi angelov na vrhu. Kipa Marije z detetom in Srca Jezusovega sta kasnejša, iz 19. stol. Iz enega od stranskih oltarjev verjetno izvira tudi slika sv. Lucije, ki visi v zakristiji. Slika je preslikana, tako da je njeno starost težko določiti, verjetno pa izvira iz 17. stol. Po stenah ladje in prezbiterija so razobešene postaje križevega pota. Ta je solidno delo v nekoliko naivnem stilu. Avtor je zaenkrat še neznan.

Glavni oltar

Glavni oltar stebernega tipa je kvalitetno baročno delo goriške delavnice Pacassi. Izvira iz Kozane v Goriških Brdih, kjer je služil kot stranski oltar v cerkvi bratovščine sv. Fabijana in Boštjana. Leta 1798 je bil kupljen in prenesen v Škrbino. V tronu (osrednji niši) oltarja je verjetno najzanimivejši kos cerkvene opreme. Gre za sliko, ki najverjetneje izhaja iz oltarja prvotne cerkve. Ko jo je leta 2003 restavratorka Nataša Lapanja Jazbec dobila v restavriranje, je izgledala kot navadna, manj kvalitetna slika iz 19. stol. Da ni samo to, se je pokazalo že pri snemanju z oltarja. Naslikana je namreč na dva tesana orehova ploha. Lesenih nosilcev profesionalni slikarji niso uporabljali že vsaj od 17. stol. Da ploha nista žagana, temveč klana in tesana, je dodaten znak za starost slike. Hrbtišče slike je bilo le grobo obdelano, povsem gladko, skoraj spolirano pa je bilo lice.

Že hiter bližnji pogled lica je pokazal, da je bila preslikana in se pod njo skriva starejša slika. Rentgen je pokazal, da se pod sedanjo skriva slika z isto motiviko. Na presenečenje vseh se je med poskusnim omejenim odstranjevanjem vrhnje slike pokazalo, da spodaj ni le ena, ampak dve sliki s sv. Antonom Puščavnikom. To kaže, da je imela vseskozi vlogo slike na glavnem oltarju. Po posvetovanju s stroko in ob podpori revije Kras je bila sprejeta odločitev o odstranitvi vrhnjih dveh preslikav in povrnitvi prvotne podobe.

Prvotna slika prikazuje sv. Antona Puščavnika, stoječega sredi prostrane, gole valovite pokrajine, obrobljene z zaobljenimi hribi, nad katerimi se piše zarja. Nad njo postavo svetnika obrobljajo težki masivno zaobljeni oblaki, izza katerih kukata dve angelski glavici. Ob straneh spodaj je nekaj dreves in grmov. Svetnik je oblečen v rjavo kuto ter je opasan z vrvjo, na kateri visi molek. V desnici drži odprto knjigo s plamenom, v levici pa zakrivljeno palico z zvončkom. Izza njega kuka njegov običajni spremljevalec, prašiček, ki poraščen s sivo dlako bolj spominja na divjega kot domačega prašiča. Morda gre za pasmo, ki je tedaj tukaj prevladovala.

Slika je izdelana v tehniki tempere, svetniški sij je narejen iz zlatih lističev, prav tako podlaga plamena. Modra barva neba je nanesena v tankem sloju na sivo podlago. Če upoštevamo še lesen nosilec, gre za način slikanja, ki je bil v uporabi v srednjem veku. Simetrična kompozicija s svetnikom, postavljenim v krajino, pa je poljuden odmev beneškega renesančnega slikarstva. Umetnostni zgodovinar dr. Ferdinand Šerbelj je sliko datiral v drugo polovico 16. stol. Slika je dragocena, saj je v naših krajih ena od redkih ohranjenih iz tega obdobja in v poenostavljeni obliki predstavlja tedanjo kraško pokrajino.

Ob straneh slike sta portala kornega obhoda. Nad njima sta bila prvotno postavljena kipa sv. Katarine in sv. Martina iz 19. stol., ki sedaj stojita na konzoli ob slavoloku. Nanašata se na nekdanji cerkvi teh svetnikov na hribih za vasjo.

Andrej Jazbec