Beseda življenja

Avgust 2018

Materinsko srce

»Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.«

(Jer 31,3)

Bog je poslal preroka Jeremija izraeskemu ljudstvu, ki je preživljalo bolečo izkušnjo izgnanstva v babilonski deželi in izgubilo vse, kar je bilo znamenje njegove istovetnosti in izvoljenosti: ozemlje, tempelj, postavo ...

Toda prerokova beseda pretrga zagrinjalo bolečine in zbeganosti. Res je: Izrael je bil nezvest zavezi ljubezni z Bogom in je tako uničil samega sebe. A tu je oznanilo nove obljube svobode, rešenja, obnovljene zaveze, ki jo Bog v svoji večni in nikoli preklicani ljubezni pripravlja za svoje ljudstvo.

»Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.«

Večna in nepreklicna razsežnost Božje zvestobe je lastnost njegove ljubezni. On je Oče vsakega človeškega bitja, Oče, ki ljubi prvi in samega sebe za vedno zavezuje k ljubezni. Njegova zvestoba zadeva vsakega od nas in nam omogoča, da nanj preložimo vsako zaskrbljenost, ki nas lahko ovira. Prav zaradi te večne in potrpežljive ljubezni tudi mi lahko rastemo in izboljšujemo svoj odnos z njim in z drugimi.

Dobro se zavedamo, da še nismo tako trdni v svojem sicer iskrenem zavzemanju, da bi ljubili Boga in brate, a njegova zvestoba do nas je zastonjska, nas vedno prehiteva, ne glede na naše “dosežke”. S to radostno gotovostjo se lahko dvignemo nad naše omejeno obzorje, vsak dan znova stopimo na pot in tudi mi postanemo priče “materinske” nežnosti.

»Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.«

Ta Božji pogled na človeštvo odkriva tudi veličasten načrt bratstva, ki ima v Jezusu svojo polno dovršitev. On je namreč pričeval o svojem zaupanju v Božjo ljubezen z besedo, predvsem pa z zgledom vsega svojega življenja.

Odprl nam je pot, da posnemamo Očeta v ljubezni do vseh,¹ in nam razkril, da sta vsak moški in vsaka ženska poklicana, da okoli sebe pomagata graditi odnose sprejemanja in dialoga.

Kako bomo živeli besedo življenja tega meseca?

Chiara Lubich vabi, naj imamo materinsko srce: »Mati vedno sprejema, vedno pomaga, vedno upa, vse opraviči /.../ Materina ljubezen je namreč zelo podobna Kristusovi ljubezni, o kateri govori apostol Pavel. Če bomo imeli srce matere, ali bolj natančno, če se bomo odločili, da bo v nas srce Matere v najodličnejšem pomenu besede, Marije, bomo vedno pripravljeni ljubiti druge v vseh okoliščinah in zato bo v nas vedno živ Vstali /.../ Če bomo imeli srce te Matere, bomo ljubili vse, ne samo članov naše Cerkve, ampak tudi člane drugih cerkva. Ne samo kristjane, temveč tudi muslimane, budiste, hindujce itd. Tudi ljudi dobre volje. Tudi vsakega človeka, ki prebiva na zemlji.«²

»Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.«

Neka mlada žena, ki je začela živeti evangelij v družini, pripoveduje: »Doživela sem veselje, ki ga nisem izkusila nikoli poprej, in v meni se je porodila želja, da bi to ljubezen prinašala ljudem zunaj zidov domače hiše. Spominjam se na primer, kako sem tekla v bolnišnico k ženi kolega, ki je poskušala narediti samomor. Že dolgo časa sem poznala njune težave, a vsa sem bila potopljena v svoje probleme in se nisem odločila, da bi ji pomagala. Sedaj pa sem njeno bolečino občutila kot svojo in nisem imela miru, dokler se situacija, ki jo je prignala do obupanega dejanja, ni razrešila. Ta dogodek je bil zame začetek spremembe miselnosti. Po njem sem razumela, da sem – če ljubim – za vsakega, ki gre mimo, lahko odsev, čeprav majhen, same Božje ljubezni.«

In kaj, če bi tudi mi ob podpori zveste Božje ljubezni svobodno sprejeli to notranjo naravnanost in se tako obnašali do vseh, ki jih srečamo čez dan ...?

Letizia Magri

¹ Mt 5,43 sl.

² Prim. Ch. Lubich Cercando le cose di lassù, Rim 1992⁵, str. 41–42.